Slovenskost je Središče razvijalo že dolga leta nazaj, še takrat, ko se o tem ni smelo govoriti, šepetati ali misliti. Tržani Središča so bili posebni. Uradni jezik pri uradovanju je bil že takrat, od leta 1881, slovenski.
Kot posledica nekaj požarov na trgu v Središču je občinsko poglavarstvo Trga Središče že pred letom 1886 začelo razmišljati o požarni brambi tudi v našem kraju. Takratni občinski zastopniki so sklenili predelati že obstoječo brizgalnico in nabaviti dva nova soda na kolesih in tri kadi po 15 veder za vodo.
Gasilski red proti ognju ali požaru, ki je obstajal za deželo Štajersko od junija 1886, je določal, da mora vsaka občina, ki šteje vsaj 50 hiš, ustanoviti požarno brambo. Zato je občinski odbor na seji 28. decembra 1886 sklenil, da se ustanovi požarna bramba v Središču ob Dravi. Imenovali so pripravljalni odbor.
Pripravljalni odbor so sestavljali: Ivan Kočevar, Tomaž Seinkovič, Maks Robič, Jožef Dogša, Ivan Kolarič in Jakob Dogša. Odbor je sestavil razglas v začetku leta 1887, ki je pozival ljudi k pridružitvi v društvo. Objavili so okrožnice, v katerih so povabili Tržane na volitve načelnika in namestnika, vodnike in namestnike plezalcev, brizgalničarjev, varuhov …
Na ustanovnem občnem zboru so bili izvoljeni:
Tomaž Seinkovič – načelnik,
Ivan Kočevar – podnačelnik,
Ivan Kolarič – tajnik in blagajnik,
Jakob Lövi – vodja plezalcev,
Maks Robič – vodja brizgalničarjev,
Matija Vargazon – vodja varuhov,
Jakob Klemenčič – vodja trobentačev.
Društvo je v upravljanje prevzelo že obstoječo opremo, ki je bila v Središču ob Dravi za gašenje požarov. Med to je bila tudi ročna gasilna brizgalna.
Ustanovitelj požarne brambe je bil torej središki občinski odbor. Ta je že leta 1881 sklenil vpeljati slovensko uradovanje. Zato je bila pomembna naloga pripravljalnega odbora požarne brambe pridobiti si pravila društva, ki bodo zapisana v slovenskem jeziku. Prav zaradi pravil, ki so vključevala poveljevanje v slovenskem jeziku, je avstrijsko cesarstvo prošnjo zavrnilo. Zaradi vztrajnosti odbora so prošnjo na avstrijsko cesarstvo naslovili še dvakrat. Tretjič je bila prošnja uspešno rešena. Društvo je dobilo potrjena pravila 24. marca 1887 in s tem omogočeno organizirano delovanje ljudi v požarni brambi. Pravila so imela 27 členov, govorila so o namenu društva, pogoji za sprejem članov, njihove pravice in dolžnosti, društvena sredstva in najpomembnejše – zapisana so bila v slovenskem jeziku.
Člani so bili zelo aktivni. Takoj po ustanovitvi društva so v oktobru nabavili 30 gasilskih uniform, dve lestvi, tri trobente, nekaj krampov, veder in kavljev.
V letu 1888 so kupili rabljeno ročno brizgalno. Avgusta 1890 je bilo dokončano poslopje, v katerega je požarna bramba pospravila svoje gasilsko orodje.
Prva nova in sodobnejša ročna brizgalna je bila leta 1897 nabavljena v Ljubljani. Ta je bila za Središčane že tretja brizgalna.
Središki gasilci so se zavedali pomembnosti njihove vloge ter tega, kako pomembno je vzdrževati gasilsko tehniko. Začeli so razmišljati o neki vrsti gasilskega doma. Gradnja doma se je začela leta 1901, z njo so končali štiri leta kasneje. Zgradili so stolp in orodišče.
Že takrat so vodilni člani strmeli k razvoju gasilstva v kraju. Da bi lahko nabavili opremo, ki bi bila kos vse zahtevnejšim požarom, so prirejali plese in tombole. Požarna bramba v Središču je povabila vse vaščane k pomoči ob izvedbi veselice s tombolo. Zaigrala je godba, zasrbele so pete. Ljudje so se veselili ob plesu, jedači in pijači.
Z modernizacijo avtomobilizma so središki gasilci uspeli nabaviti prvi gasilski avtomobil leta 1930, ki so ga kaj kmalu predelali v gasilsko reševalno vozilo.
Zaradi otroške igre je leta 1932 na trgu pogorelo šest stanovanjskih in sedem gospodarskih poslopij. Po tem velikem požaru so središki gasilci nabavili brizgalno na motorni pogon.
V maju leta 1945 in umikanju okupatorja iz naših krajev je naš kraj utrpel veliko ran. Ob eksploziji vojaških min bolgarske vojske je 24. maja 1945 izbruhnil požar pri Jožefu Čurinu na Slovenski ulici. Pogorelo je 6 stanovanjskih in 7 gospodarskih poslopij. Vsaj še enkrat toliko jih je bilo poškodovanih. Velike poškodbe je utrpel gasilski dom. Dom je bil razstreljen, ostal je le stolp. Večina opreme je bila uničena, motorna brizgalna je bila odpeljana s strani osvoboditeljev, Bolgarov. Brizgalne središki gasilci niso več dobili nazaj. Naši gasilci so ostali brez strehe nad glavo brez prepotrebne opreme in orodja.
Po hodih izgubah v obeh vojnah je bilo domače gasilstvo izčrpano na ravni članstva, opreme, orodja, ostali so brez gasilskega doma. Vaška oblast je gasilcem namenila druge prostore, ki so jih lahko uporabljali v namene skladiščenja ter delovanja društva. Uporabljali so kletne prostore, posojilnice in hranilnice. Sledil je nakup motorne brizgalno tipa ILO v Mariboru pri Klemenčiču.
Gasilci so hoteli posodobiti tudi vozni park. Nameravali so predelati star vojaški avto. Kljub vsem naporom, da bi njihova namera uspela, pa je bil motor v tako zelo slabem stanju, da so ta namen opustili.
Motorna brizgalna, ki so jo še imeli v 70-letih, je že kazala znake pojemanja. Pristopili so k nabavi novejše, modernejše motorne brizgalne, ki je še vedno v naši uporabi.
Društvo je s pomočjo kredita nabavilo takrat najmodernejšo motorno brizgalno znamke Rossenbauer in več cevi. Čeprav se je zdelo, da domači gasilci nimajo sreče pri nabavi gasilskega vozila, pa so v začetku 70-ih let pristopili k nabavi novega gasilskega vozila in ga leta 1972 tudi postavili na domači prag. Novo nabavljeno vozilo je bilo znamke IMV. Leta 1973 je bil avtomobil predan v uporabo na slavnostni način pri Sokolani.
Z modernizacijo vasi, obrti in industrije se je povečala požarna ogroženost. Takratna Samoupravna interesna skupnost za varstvo pred požarom Ormož je skrbela za opremljenost gasilskih društev. Tako so naši gasilci pridobili TAM 75, orodno vozilo z nekaj opreme in prikolico s prahom, ki je še vedno v domačem gasilskem domu.
Istočasno je gasilski zanos buril duhove in obudil idejo po izgradnji novega gasilskega doma. Pripravila se je dokumentacija in leta 1973 se je pričela gradnja novega gasilskega doma na enakem mestu, kot je bil porušen stari dom. Gasilci so opravili veliko delovnih ur, krajani pa pripomogli s finančnimi sredstvi. Gradnja je trajala dobra štiri leta. Ponosni gasilci so nov dom predali v uporabo ravno na 90. obletnico njihovega delovanja.
Kljub novemu gasilskemu domu in vozilu, ki je bilo primerno za posredovanje na požarih, pa nesreča ni počivala.
Le dobrih 10 let kasneje, 27. julija 1988, je na Farmi Središče izbruhnil uničujoči požar. Vžgale so se bale slame, požar je za sabo pustil pravo pustošenje. Zgorelo je 700 ton slame in 150 ton sena, na požaru je sodelovalo več društev, tudi iz sosednje Hrvaške.
Gasilci in Krajevna skupnost so uvideli, da je za dobro posredovanje potrebno večje gasilsko vozilo, ki bo imelo večjo kapaciteto vode. Ponovno so pristopili k nabavi gasilskega vozila s cisterno TAM 190. Podvozje avtocisterne 16/70 s posadko 1+2 je bilo izdelano še istega leta, leto kasneje, 1989, pa je vozilo dobilo tudi nadgradnjo. To vozilo nam dokaj dobro služi še danes.
Gasilstvo se je razvijalo in pridobivalo nove člane in simpatizerje. Operativni gasilci so se izobraževali na vajah, ki sta jih organizirala društvo ali Gasilska zveza Ormož. Usposabljali so se na različnih tečajih v Izobraževalnem centru za zaščito in reševanje Republike Slovenije na Igu. Zaradi raznolikosti intervencij se je povečala potreba po raznoliki opremi in gasilskem vozilu za prevoz moštva. Nabavil se je Peugeot Boxer. GVM-1 je bil opremljen z dihalnimi aparati, služil pa je prevozu oddelka na mesto dogodka. Vozilo je služilo svojemu namenu skoraj 20 let.
Gasilci Prostovoljnega gasilskega društva Središče ob Dravi zdaj razpolagajo z opremo za gašenje požarov, kar je tudi osnovna dejavnost gasilcev, opremo za tehnično reševanje in opremo za posredovanje ob nesrečah z nevarno snovjo. V vozilih je nameščena oprema za prvo pomoč ter avtomatski eksterni defibrilator.
Po dobrih dvajsetih letih se je dotrajano vozilo Peugeot Boxer zamenjalo za sodobno vozilo za prevoz moštva, VW Transporter.
V delovanju gasilstva ne moremo mimo naših veteranov, kateri so nepogrešljivi člen verige. Brez tega člena veriga ne bi bila tako močna kot je. Gradili so temelje gasilstva že davno pred nami. Želimo jih vključiti v naše nadaljnje delo, saj so ravno oni tisti, kateri nam lahko dajo zelo veliko, znanja, izkušnje in vzor.
Tvorno nam posredujejo svoje znanje, ki so ga pridobili s svojimi dolgoletni izkušnjami v gasilski organizaciji. Medgeneracijsko sodelovanje je velikega pomena za današnjo družbo, ki s svojim hitrim tempom pozablja na starejše.
V zadnjih letih se veterani srečujejo na raznih srečanjih, katere organizira domača gasilska zveza ali Komisija za delo z veterani na Podravski regiji.
Udeležili so se dveh medgeneracijskih srečanj, prvo je bilo v Šinkovem Turnu in drugo v Sežani. Radi se družijo z drugimi veterani treh gasilskih zvez Sveti Tomaž, Ormož in Središče ob Dravi.
Članice delujejo na področju preventive in operative. Soustvarjajo družabno življenje v društvu in kraju, se udeležujejo raznih srečanj, izobraževanj in pomagajo pri vseh delih na področju gasilstva in v našem skupnem domu. Tudi naše članice so soustvarjale zgodovino društva, najprej kot bolničarke, gasilke, desetina članic, ki je nastopila na prvem državnem tekmovanju v Velenju leta 1992, sedaj pa imamo tudi nekaj operativk, ki se redno udeležujejo intervencij.
Mladina sodeluje na vseh delavnicah v okviru njihovega letnega programa, pionirskih in mladinskih vajah, srečanjih, tekmovanjih in še kje. Njihova bogata zgodovina, nam je lahko v ponos. Naj omenimo le nekaj dogodkov, ki so našo mladino in naše društvo naredili prepoznavne tudi na višjih nivojih: Prvi pokal iz tekmovanja GZ Ormož so središke mladinke osvojile leta 1983. Na državnem tekmovanju v Velenjuje ekipa mladincev dosegla lep rezultat. V letih 1986–1987 je uspehe ob 100-letnici društva žela ekipa pionirk, ki so na republiškem tekmovanju v Ribnici na Dolenjskem dosegle drugo mesto v državi. Ekipa pionirjev je Lučici pri Savinji leta 2001 dosegla tretje mesto.
Pripravila Mateja Munda
